Reaktor v zadku, baterija v repu

Hrošč, ki ga je krastača izbruhala

Maja 2016 sta japonska biologa Shinji Sugiura in Takuya Sato krastači za malico ponudila japonskega hrošča bombarderja. Krastača ga je pogoltnila. Čez 44 minut ga je izbruhala – živega!

Poskus sta ponovila s 37 krastačami. Iz vsake je bilo slišati pok: hrošči so streljali kar v želodcu! Skoraj polovica krastač je hrošča izbruhala, ena šele po 107 minutah. Vsi izbruhani hrošči so bili prekriti s sluzjo, a živi.

Nekatere hrošče sta pred poskusom dražila s pinceto, dokler niso izstrelili vsega streliva. Skoraj vse take hrošče so krastače prebavile. Curek je torej hrošču rešil življenje.

Kemijski reaktor

Vsak hrošč bombarder, tudi naš prasketač, ima v zadku pravi kemijski reaktor. V zbiralniku hrani mešanico dveh snovi. Ko ga kdo zgrabi, mišice potisnejo kapljico v drobno komoro s trdimi stenami.

Tam čakajo encimi. To so snovi, ki delujejo kot vžigalica. Kapljico v hipu spremenijo v nove snovi. Pri tem se sprosti toliko toplote, da mešanica zavre. Curek je vroč kot vrela voda, v njem pa je še snov, ki peče.

Že leta 1990 so znanstveniki ugotovili, da hrošč strelja v sunkih: pok-pok-pok, okoli 500-krat v sekundi.

Riba z baterijo v repu

Električna jegulja sploh ni jegulja. To je južnoameriška riba. Srce, želodec in drugi pomembni organi so stisnjeni v sprednjo petino telesa. Večino preostanka zavzema baterija.

Kako močno elektrika potiska, pove napetost. Merimo jo v voltih. Napetost je kot pritisk vode v vrtni cevi. Večji ko je pritisk, močneje voda brizgne.

Jeguljino baterijo sestavljajo tisoči celic, tankih kot list papirja. Vsaka ustvari le desetino napetosti baterije AA. A celice so zložene druga za drugo kot baterije v svetilki. Zato se njihove napetosti seštejejo.

Leta 2019 so biologi ugotovili, da obstajajo tri vrste električnih jegulj. Najmočnejšo so poimenovali po Alessandru Volti, izumitelju baterije. Izmerili so kar 860 voltov!